Samolepilna etiketa je majhen kos papirja ali drugega materiala, ki je namenjen pritrditvi na drug večji kos papirja ali predmet s plastjo lepila na hrbtni strani. Podobno kot etikete iz tkanine so tudi samolepilne etikete, ki so pritrjene na izdelke, opremljene z natisnjenimi identifikacijskimi kodami – običajno črtnimi kodami – in informacijami o izdelku.
Samolepilne etikete so lahko izdelane iz različnih materialov in pritrjene na različne nosilce. Tako kot etikete iz tkanine jih je mogoče kombinirati z drugimi, naprednejšimi varnostnimi elementi, kot so hologrami po meri, optično spremenljivo črnilo (OVI), sledilna vlakna in oznake RFID.
Lepilo je običajno izdelano iz gume, akrila ali mešanice akrila, odvisno od vrste izdelka in okolja, ki mu je izdelek izpostavljen. Gumijasta lepila se dobro obnesejo na večini vrst površin, vendar so manj odporna na temperaturo in UV svetlobo kot druga lepila. Akrilna lepila so manj primerna za plastične površine, vendar so bolj odporna na topila in trajajo dlje. Največjo odpornost zagotavljajo lepila iz akrilnih mešanic, vendar se pod vplivom toplote in UV-svetlobe tudi ta lahko izrabijo.
Samolepilne etikete se lahko uporabljajo za zelo širok nabor izdelkov in se lahko pritrdijo neposredno na izdelek in embalažo.
Za uvedbo te tehnologije bo treba spremeniti fazo proizvodnega procesa, v kateri se etikete pritrdijo na izdelek. Tako kot pri drugih vrstah etiket so tudi za samolepilne etikete, ki jih ni treba nanašati ročno, na voljo delno ali popolnoma avtomatizirane rešitve, odvisno od količine, ki jo je treba nanesti.
Stroški, povezani s preprostimi samolepilnimi etiketami, so zelo nizki; stroški, povezani s „pametnimi etiketami“, so v veliki meri odvisni od značilnosti dodatnih vključenih tehnologij.