Ta tehnologija uporablja svetlobno občutljivo črnilo, ki je vidno s prostim očesom, vendar spremeni barvo ali izgine, ko je izpostavljeno ultravijolični svetlobi (UV svetloba). To je posledica fluorescenčnih pigmentov, ki pri dnevni svetlobi kažejo en odtenek, pri UV-svetlobi pa drugega. Črnilo je mogoče zaznati le s posebnimi napravami, kot je „Woodova svetilka“ – vir svetlobe, ki oddaja elektromagnetno sevanje predvsem v ultravijoličnem območju, v zanemarljivem obsegu pa tudi v območju vidne svetlobe.
Fluorescenčni pigmenti so fotokromatska in luminiscenčna črnila, ki se od šestdesetih let prejšnjega stoletja uporabljajo za proizvodnjo papirja za papirnate dragocenosti in žige. Reagirajo na različne valovne dolžine svetlobe in postanejo aktivni, ko so izpostavljeni UV-sevanju.
Nekatera podjetja ponujajo barvno kodirane mikrokapsule (ki vsebujejo črnilo, občutljivo na UV svetlobo), ki se nanesejo na površino izdelka ali se vstavijo neposredno vanj. Te mikrokapsule je mogoče prebrati le z elektronskim mikroskopom.
Nekatere vrste črnil, občutljivih na UV-svetlobo, kot so fotokromatična in „bela“ multispektralna črnila, je zelo težko najti. Njihove oznake je zato zelo težko reproducirati, zato zagotavljajo večjo zaščito pred ponarejanjem.
Črnila, občutljiva na UV-svetlobo so idealna za zaščito uradnih dokumentov, papirnatih dragocenosti, poštnih znamk in plastične embalaže, vendar jih je mogoče uporabiti za vse vrste materialov.
Če želite črnilo, občutljivo na UV-svetlobo natisniti neposredno na površino svojih izdelkov, morate za to med proizvodnjo vzpostaviti ustrezne postopke. Postopek tiskanja bo treba prilagoditi tako, da bo črnilo naneseno na želenem mestu.
Stroški, povezani s črnili, občutljivimi na UV-svetlobo, se razlikujejo glede na vrsto uporabljenega črnila, vendar so na splošno fotokromatska in „bela“ večspektralna črnila dražja od drugih, pogostejših vrst črnil.